Barbi Završnik, Pikarije: karakter otroka

V tokratni epizodi podcasta Minimellows smo poklepetali z Barbi Završnik, ki jo mnogi poznamo kot eno najbolj zabavnih in aktivnih mamic na Instagramu. Barbi je obiskovala Pedagoško fakulteto v Ljubljani in svoje znanje prenesla v prakso, ko je delala kot specialna pedagoginja. Dodatno se je izobraževala na področju MNRI, Brain Gym in ABA. Je ustanoviteljica Pikarij, več kot 400 minut obsežnega spletnega programa o razvoju otroka v prvem letu življenja. In najpomembneje, je čudovita mamica mali deklici Piki. 

Poslušaj tudi na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts

Moj otrok ponoči ne spi. Barbi, na pomoč!

Barbi, že tako prava zakladnica znanja, se trenutno dodatno izobražuje še na temo spanja otrok. Zato ni nič čudnega, da se mnoge mamice k njej zatekajo po najrazličnejše nasvete glede spanja. Tudi Ajda ji je za začetek zastavila vprašanje sledilke z Instagrama: “Kako zaboga naj 16-mesečnega sina navadim, da bi prespal noč?”

Barbi je pojasnila, da se moramo za začetek ustaviti pri današnjih, malce zastarelih normah glede spanca otrok, ki izhajajo iz raziskav, ki so jih delali v ZDA na polovici prejšnjega stoletja. Takrat je bilo izredno popularno adaptirano mleko, zato je bila velika večina otrok v raziskavi hranjena z njim. In to dejstvo je treba vzeti v zakup. Vemo, da je kemijska sestava adaptiranega mleka popolnoma drugačna od materinega, otroka tudi nahrani za dlje časa. Na podlagi teh norm se danes ustvarjajo pričakovanja, ki jih današnji (po večini dojeni) dojenčki ne zmorejo doseči. 

Zato nikakor ne gre sklepati, da je otrok, ki pri 16 mesecih še ne spi sam, razvajen. Gre za to, da se preko stika z mamico in dojenja otrok pomiri, tako podnevi kot ponoči. V tem obdobju se lahko pojavi ogromno iracionalnih strahov, kot je npr. strah pred temo, samoto, … In sesanje (gibanje čeljusti) je otrokov mehanizem, ki ga umiri. Če želimo torej otroka navaditi, da sam prespi noč, poskusimo poiskati alternativo dojenju, saj pomiritev še vedno potrebuje. Nekateri otroci imajo raje dudo, drugi dotik in nežno božanje. Predvsem moramo znižati svoja pričakovanja in najti tisto nekaj, kar ustreza našemu otroku.

Kravica Paulina Minimellows

Razmerje med vzgojo in karakterjem otroka - ali imamo kaj vpliva na to?

Imamo, pojasni Barbi. Nobena naša lastnost ni zgolj produkt genetike. Ob rojstvu imamo za vse lastnosti neko predispozicijo, od vplivov okolja pa je odvisno, v kakšni meri se bodo izrazile. Tukaj ne govorimo samo o bivalnem okolju oz. prostoru, v katerem živimo, ampak tudi o starših, sorojencih, starih starših, vzgojiteljih, učiteljih. 

Okolje na te predispozicije lahko deluje pozitivno ali negativno. Primer: na tempo zorenja gibalnega razvoja težko pozitivno vplivamo z okoljem; torej otrok ne bo shodil prej, kot mu je zapisano v genetiki. Lahko pa naredimo veliko negativnega vpliva, če mu razvoj preprečujemo, ga ustavljamo, preveč uporabljamo lupinico, počivalnike, nosilke in podobno. 

Koliko se da vplivati na impulzivnost in energičnost otroka?

Trma in ostali čustveni odzivi niso toliko vezani na temperament. Bolj gre za to, da otrok določenih stvari še ne zmore razumeti in pač burno odreagira. Zanimivo je, da začnemo starši velikokrat preoblikovati tiste sestavine temperamenta, ki nam ne ustrezajo tekom otrokovega odraščanja, kasneje v odraslosti pa si želimo, da bi jih otrok imel. Ko je majhen, nam ne paše, da je svojeglav in trmast, ko je odrasel, pa si želimo, da bi bil samozavesten, vztrajen, kritičen in z močno voljo.

Če začnemo tako obnašanje bremzati, začne otrok prej ali slej to kompenzirati drugje. Z ustrezno vzgojo pa lahko poskrbimo, da svojo energičnost izrazi na način, ki ga ne omejuje v vsakodnevnem življenju. Če se npr. znori na igrišču, bo potem toliko lažje sledil našim navodilom in socializaciji v vrtcu. Vplivati se torej da, ampak moramo to početi previdno in z namenom.

Kako pravilno reagirati ob otrokovih čustvenih izbruhih? Npr. ko greš v trgovino in se ti vrže po tleh?

Vprašanje ni, kako reagirati, ampak zakaj do čustvenih izbruhov sploh pride. Vprašajte se, ali otrok nečesa noče ali ne zmore. Videli boste, da dejansko v 95 % primerov otrok nečesa še ne zmore razumeti. Lahko se nam tudi zgodi, da bo mogoče en dan nekaj razumel, drug dan pa iste stvari ne. To je poplnoma normalno, saj je lahko takrat morda utrujen, zaspan, naveličan, lačen. Tudi odrasli ob takih predispozicijah reagiramo drugače, mar ne?

Ko je otrok deležen čustvene manipulacije in zelo stroge vzgoje brez argumentov, bo prej začel posegati po principu, da “noče razumeti”.

Čustvni izbruhi se običajno dogajajo proti večeru, ko je otrok že utrujen in lačen, ali v trgovini, ko se nam mudi in je senzorno preobremenjen z vsem, kar ga obdaja. Takrat se pojavi stres, njegovi možgani (amigdala) se vklopijo, sproži se alarm za beg ali boj. Kortizol in adrenalin mu narasteta. Ta telesni odziv je enak, tudi kadar nečesa noče razumeti. Možgani so v obeh primerih razburjeni in v tistem trenutku otrok potrebuje našo pomoč, ker mu manjkajo nevronske povezave v možganih, od koder odrasli črpamo strategije za pomirjanje. 

To ne pomeni, da moramo takrat vse spustiti in iti v permisivne ekstreme vzgoje. Je pa zelo pomembno, da otroka najprej umirimo, šele nato se lotimo discipline in razlage. Najprej mu  torej namenimo sočuten objem, pogled v oči, stisk rokic, da se pomiri. Potem pa se lotimo discipliniranja. Prej nas ne bo niti slišal. Pri skupnem odhodu v trgovino je sploh pametno, da se že vnaprej z njim pogovorimo, po kaj gremo in kaj bo lahko dobil. Tudi starš v takih nelagodnih situacijah ravna iz stiske, ta disciplina pa ja najslabša. 

Kako pripraviti triletnika, da gre v posteljo in v njej ostane, ne da pride 10 x nazaj z različnimi izgovori?

Ponovno se vprašajmo raje, zakaj do tega pride. Za takšno vedenje je možnih več razlogov, razloži Barbi. 

Če dajejo starši otroka do treh let vedno v posteljo po lastni oceni, kdaj je utrujen, se lahko zgodi, da naenkrat cel sistem uspavanja kolapsira. Rutina je načeloma zelo pozitivna stvar, je pa dobro, da damo starši otroku možnost, da sam začuti utrujenost. Če vedno strogo upoštevamo zgolj rutino ne glede na potek dneva in dejansko utrujenost otroka, mu ne damo nikoli priložnosti, da bi sam iniciiral spanec. Tako ne zna prepoznati svoje utrujenosti in začne kasneje pred spanjem početi vse drugo. 

Drugi razlog je lahko ta, da ima dan včasih preveč vtisov, nato pa je rutina za umirjanje prekratka. Ali pa morda starša na ta dan nista uspela biti dovolj prisotna zanj in otrok od niju ni uspel “načrpati” dovolj bližine in ljubezni. Vse to so možni vzroki. 

Prejšnja generacija stašev je bila zelo stroga, sedanja gre pogosto v drug ekstrem. Kako danes pravilno vzgajati otroka?

Stroga vzgoja, ki je značilna za starejše generacije, je bila čisto drugačna kot danes, ampak je imela takrat svoj namen. Vloga odraslega človeka pred 30 leti je bila čisto drugačna že z vidika poklica. Spodbujale so se kompetence, kot so npr. pridnost, poslušnost, ubogljivst, delavnost, marljivost. Oditi si moral na delo, ga pridno opraviti in to je bilo to. Današnje uspešne ljudi pa odlikujejo popolnoma drugačne lastnosti: kritičnost, domišljija, kreativnost, mišljenje “outside the box”. Zato je treba otroke vzgajati v tem duhu, ne zgolj z avtoriteto in kaznijo. Vprašanje, katere osebnostne lastnosti bodo cenjene čez naslednjih 30 let.

Ali današnji otroci res ne znajo več upoštevati avtoritete?

Težava ni v tem, da otrok ne bi znal upoštevati avtoritete. Vprašanje je, kakšno avtoriteto imamo mi kot starši, vzgojitelji, učitelji. Obstajata dve vrsti avtoritete: pozicijska in karizmatična. Pozicijska je tista, kjer se avtoriteta zahteva. Kot npr. v politiki. In tukaj se ljudje težko poistovetimo z zahtevami, ki nam niso blizu ali nam niso logične. Druga pa je karizmatična avtoriteta, ki je veliko bolj uspešna. Starš mora imeti z otrokom zgrajen močan karizmatičen odnos, kjer ima otrok željo, da sledi njegovemu zgledu. V tem primeru ni potrebno dajati nobenih kazni, saj otroci veliko lažje sledijo avtoriteti.

Do katere mere je pametno otroka spodbujati/hvaliti in kdaj to preide v nekaj nezdravega, ko otroci mislijo da morajo biti najboljši v vsem?

Dokler pohvala in ponos prideta spontano, tega ne more biti nikoli preveč. Ko si ponosen na svojega otroka, mu to poveš z besedami ali z nasmehom. Problem nastane, ko gre to v esktrem. Lahko v negativen, torej da starš zadržuje pohvalo in mora otrok malodane prositi zanjo, saj nikoli ne doseže tiste odobritve, ki jo potrebuje. Če pa otroka pretirano hvalimo, lahko to hitro postane sredstvo manipulacije, kar spet ni ok. Zavedati se moramo, da otrok ob pohvalah zori in da je to zanj največ, kar šteje. Zato izhajajmo iz sebe in mu pokažimo, da smo ponosni nanj. Ni pa potrebno pretiravati in se mu klanjati za vsako malenkost.

Barbi in njenim prigodam lahko sledite na njenem Instagram profilu, za strokovne nasvete pa nujno pokukajte še na profil Pikarije. Za poglobljena znanja o dojenčkovem razvoju v prvem letu življenja vam toplo priporočamo njen spletni program PIKARIJE. 

Poslušaj tudi na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts

Ali veste, da na dobro spanje dojenčkov izredno pozitivno vplivajo tudi mehke Minimellows ninice? Naša najpopularnejša je kravica Paulina, oblikovana in ročno narejena v Sloveniji iz najboljših materialov. Kravico Paulino novorojenčki v hipu vzljubijo zaradi njene neverjetne mehkobe, poleg tega pa njene črno bele lise spodbujajo še razvoj vida in domišljije.

Kupi kravico Paulino zdaj