🎧 Pomembnost padcev, gibanja in socializacije otrok

V tokratni epizodi podcasta se je Ajdi ponovno pridružila Janja iz Pedosane. Nadgradili sta tematiko iz druge epizode, ko je beseda tekla o gibalnem razvoju dojenčkov. Tokrat sta se poglobili v razloge, zakaj je gibanje pri najmlajših tako pomembno, zakaj se morajo otroci naučiti padati in zakaj so lahko skupinske vadbe dobra priprava na vrtec. 

Poslušaj tudi na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts 

Zakaj je gibanje za najmlajše tako pomembno?

To je temelj za celo življenje. Otrok se rodi popolnoma nemočen in odvisen od drugega. V povprečju shodi pri starosti 15 mesecev in v tem času zgradi temelj, na katerem nato dela celo življenje. Zelo pomembno je, kako shodi in kaj vse pred tem razvije; gibalne mejnike mora usvajati zaporedno in jih ne prehitevati ali preskakovati. V tem času je bistveno recimo kobacanje, ob katerem se razvije koordinacija. Gibalni razvoj je najbolj intenziven do 7. leta, nato pa samo še vzdržujemo stanje do konca življenja.

Na Japonskem imajo v šolah vaje za padanje. Čaka to tudi naše otroke?

Vedno večja razlika je med tem, koliko možnosti za gibanje v otroštvu so imele starejše generacije in koliko jih imajo današnji otroci. Če otrok nima dovolj priložnosti in izkušenj, ga je treba to pač naučiti. Sicer je pa to naravni proces: če padem, se ujamem. Dejstvo pa je, da veliko otrok tega sploh več ne zna, čeprav gre morda za samoumevno stvar. V gibalnem razvoju so čedalje večja odstopanja glede na to, v kakšnem okolju otrok raste. Nekateri starši so zelo previdni, da se otroci ne bi umazali ali padli. S tem jim naredijo več škode kot koristi.

Ali je torej bolj prav, da pustimo otroka pasti?

Seveda staršem ni prijetno videti otroka pasti. Manjši kot je otrok, večkrat starši zaradi varnosti prestrežemo padec. Je pa na dolgi rok zelo pomembno, da s časom nehamo loviti otroka, še posebej, kadar je na travi, na mivki, v gozdu, torej na relativno mehki podlagi. Takrat ga pustimo teči, čeprav vemo, da bo padal. Tudi pasti se je treba naučiti in če otrok nima dovolj izkušenj, bo lahko imel kasneje veliko bolj boleče posledice. Imamo primere, ko se nekateri otroci v najstniških letih pri padcu ne znajo ujeti na roke.

Zakaj si starši očitamo, če otrok pade?

To, da otrok kdaj pade, je nekaj najbolj normalnega, nimamo si kaj očitati. Še več, celo pohvalno je, da jim “omogočimo in dovolimo”, da med igro, tekom, sprehodom kdaj padejo. Otrokom je treba dovoliti, da se naučijo paziti sami nase.

Kdaj je pravi čas, da se poslovimo od vozička, kje je zdrava meja?

Ko otrok enkrat shodi, naj hodi. To naj bo glavno vodilo. Seveda to ne pomeni, da gremo na sprehod z enoinpolletnikom brez vozička. Je pa važno, da otrok ni cel sprehod samo v vozičku, ampak ga spodbujamo, da čim več hodi sam ali potiska voziček pred sabo. Ko utrudi, pa ga damo nazaj v voziček. Razumljivo je, da je staršem lažje, da dajo otroka v voziček, če so npr. časovno omejeni in morajo v določenem času priti do cilja. Ni pa smiselno vozička uporabljati zato, da na sprehodu nimamo “dela” z otrokom. Treba mu je dovoliti, da gre malo po svoje, nabira kamenčke, jih meče v vodo. 

Na ta način postopoma pridobivamo razdaljo, ki jo otrok zmore prehoditi. Če se otrok vozi v vozičku do tretjega leta, s tem izgubi ves temelj, ki ga je zgradil do hoje. Do tretjega leta poteka namreč izredno pomemben razvoj, zato je pomembno, da starši temu namenimo dovolj pozornosti. Pri tem pa moramo poskrbeti tudi za kvalitetno obutev, ki v najboljšem primeru posnema boso hojo. Odličo prvo obuvalo so Minimellows mokasinke, ki so izredno mehke in prav zato idealne za naše najmlajše.

Ali lahko pustimo dojenčka spati v vozičku na zraku tudi zdaj v hladnejših mesecih?

Seveda, mirno ga lahko pustimo spati, ko smo z njim zunaj. To je v resnici zelo dobro, saj tako gradimo njegov imunski sistem. Če bo dojenčka zeblo, bo z jokom to hitro povedal. Če pa mu paše spati na zraku, ni s tem nič narobe, če je seveda primerno oblečen in pokrit ter na topli podlagi.

Kako vemo, da dojenček ni preveč oblečen?

Mamice rade pretiravamo z oblačenjem dojenčkov, ker je marsikatera izmed nas sama nagnjena k temu, da jo rado zebe. V takih primerih lahko pride do pregrevanja, kar je veliko bolj nevarno, kot če bi otroka malo zazeblo. Že v osnovi mu je vroče, nato želi to povedati še z jokom, kar ga dodatno segreva, za povrh pa ima na glavi še kapo in se ne more niti ohlajati. Tudi s kapami starši včasih pretiravamo. Poskusimo otroka raje pokriti z več plastmi, da jih lahko po potrebi dodajamo ali odvzamemo. Starši naj regulirajo temperaturo dojenčka tako, da z dvema prstoma potipajo dojenčkov prsni koš ali zatilje/hrbet (na pa okončin).

Reakcije dojenčkov na skupinske vadbe Pedosane

V povprečju do 6. meseca se dojenček ne zaveda svojega telesa, niti še ne ve, da sta z mamo dva ločena človeka. V začetnih skupinah gre pri naših vadbah bolj za starše, da pridobivajo na samozavesti, se učijo, kaj lahko počnejo z dojenčkom v določenem obdobju in kako lahko dobro vplivajo na njegov gibalni razvoj. Pomemben del je tudi druženje - na vadbah se starši spoznajo med seboj, predvsem mamice se kasneje družijo tudi izven naših srečanj in se pogovarjajo o skupnih temah, izmenjujejo izkušnje, skupaj vozičkajo.

Okoli otrokovega prvega leta pa skupinske vadbe dobro vplivajo na socializacijo z drugimi dojenčki, kar je že nežna priprava na vrtec. Dojenčke včasih položimo na blazine in jih z mamicami samo opazujemo. Na ta način se tudi mamice opogumijo in si lažje predstavljajo, kako bo interakcija med otročki izgledala v vrtcu. 

Kako lahko pomagamo otrokom pri lažjem uvajanju v vrtec?

V prvi vrsti tako, da zaupamo vzgojiteljicam in smo ob tem čim bolj pomirjeni. Če bo mamica nemirna, prestrašena, žalostna, bo otrok to čutil in bo v tej stiski tudi sam. Če imajo mamice tovrstne strahove, je priporočljivo, da otroka v vrtec uvaja očka. Potem je ta prehod veliko lažji za vse. Pomembno je, da smo pri poslavljanju hitri in odločni. Če otrok joka, ga pred slovesom potolažimo in umirimo. Vedno se od otroka poslovimo, mu pomahamo in povemo, da ga pridemo iskati, ko se bo zbudil ali po kosilu, da je tudi on pomirjen. 

Ali je primerno kdaj dati otroka v varstvo, še preden gre v vrtec?

Seveda, če le imamo to možnost, si jo mirno privoščimo. V tem primeru pokličemo varuško ali stare starše, če so pripravljeni pomagati. Pomembno je, da si vzamemo čas zase, za partnerja, gremo na sprehod ali na masažo. Na ta način dojenček dobi izkušnjo, da nismo 24 ur na dan neprestano samo z njim, ampak se navadi tudi na kakšno drugo osebo, ki ji starša zaupata. Z varstvom čez noč pa je smiselno počakati, da se dojenček neha dojiti in zbujati ponoči. 

Ali je priporočjivo dati otroka v manjše, zasebno varstvo ali klasični, večji vrtec?

Stroka pravi, da otrok do tretjega leta potrebuje predvsem toplino domačega okolja (očeta, mamo, stare starše), tako da nič ni narobe, če ga do takrat ne damo v vrtec. Nekateri mamice, ki imajo to možnost, z otroki ostanejo doma ali jih do tretjega leta dajo v varstvo starim staršem.

Predvsem je pomembno, da starši vrtcu oz. vzgojiteljem zaupajo, ne glede na to, ali je zasebni ali javni. Pomembno je pogledati tudi praktičen vidik, da vrtec ni preveč oddaljen od doma. Prednost večjih skupin je v pestrosti, medtem ko je pri manjših več možnosti za izlete in različne dejavnosti. Naj se starši odločijo tako, da bodo najbolj pomirjeni s tem, kje bo otrok preživel 8 ur na dan. 

V vsaki stvari je nekaj dobrega

Ne glede na to, ali otroček še kakšno leto ostane doma ali gre v vrtec, ima vsaka stvar svoje prednosti. Otroci se imajo v vrtcu običajno lepo, so na varnem, zanje je dobro poskrbljeno, marskidaj sploh nočejo domov. Tudi če jih čuvajo stari starši, si mamica lahko vmes odpočije in s tem naredi veliko več zase in za otroka, kot bi sicer. Po drugi strani pa imamo mame, ki svoje poslanstvo odkrijejo prav v otrocih in z njimi še nekaj let ostanejo doma. Odločitev je popolnoma vaša, zato sprejmite takšno, da bo ustrezala vašemu življenjskemu slogu in željam.

Poslušaj tudi na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts 

*Foto: Canva in arhiv Pedosane.