🎧 Vzgoja otrok, dr. Veronika Podgoršek

Z nami je ponovno dr. Veronika Podgoršek – družinska in zakonska terapevtka, ki je svoje znanje specializirala na Mednarodnem Psihoterapevtskem Inštitutu v Združenih državah Amerike. V prvi epizodi sta se z Ajdo pogovarjali o vplivu otrok na zvezo, danes pa nadaljujeta s temo o vzgoji otrok. Točnih pravil za dobro vzgojo ni, a kaj je pri njej najpomembnejše in kako vpliva vzgoja na razvoj otroka v odraslo osebo? 

Poslušaj tudi na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts  

 V prvi vrsti moramo poznati sebe 

Govoriti o dobri vzgoji je v osnovi zelo težko, saj so si otroci med seboj zelo različni. Kar pri enemu otroku deluje, pri drugemu morda ne – to velja tudi za otroke istih staršev. Ne glede na to, kaj vzgoja pomeni, je ključnega pomena to, da starši poznajo same sebe.

Otroci se obnašanja naučijo največ po tem, kar jim kažemo sami, zato je pomembno, da se zavedamo, kako se obnašamo – do moža ali žene, do ljudi okrog sebe, do neznancev. Vprašati se moramo, kako živimo in kakšen zaveden ali nezaveden zgled smo svojemu otroku. ‘’Kdo sem, kako delujem jaz, kako razmišljam o sebi kot mami, kot ženski - sem si všeč? Kaj bom prenesla na svojo punčko?’’ To je nekaj, kar v osnovi vpliva na to, kaj bo otrok čutil. Na velik vpliv lastnega obnašanja na otrokovo prepogosto pozabimo.

 

Vzgajati otroka pomeni skrbeti zanj in nadzorovati njegovo vedenje

En del vzgoje otroka je skrbeti zanj – dajati podporo, toplino, varnost, sprejetost, spodbudo. Drugi del pa je socializacija, saj smo ljudje socialna bitja in živimo v družbi, v kateri so določeni standardi in teh standardov otroka naučimo tako, da njegovo vedenje nadzorujemo. Discipliniranje otroka pomeni ciljno usmerjanje oziroma vplivanje staršev na otroka ampak predvsem zato, da mu oblikujejo družbeno-sprejemljivo vedenje in samokontrolo. Discipliniranje je navajanje na pravila in nekoga usmerja v sprejemljivo obnašanje, medtem ko je kaznovanje bolj posledica kršenja že vnaprej postavljenih pravil. Vzgoja je tudi sledenje otroku pri osamosvajanju in spodbujanje otroka v avtonomiji. Velika težava se zgodi, ko otroku nekako ubiješ samoiniciativnost – ko so se stalno prisilni podrediti, tako da niti ne razmišljajo več s svojo glavo in odrastejo v osebe, ki samo poslušajo, ugajajo, brezpogojno ubogajo.

 

Vzgojne metode

Poznamo kaznovalne in nekaznovalne vzgojne metode. Pod kaznovalno vzgojno metodo štejemo na primer telesno kaznovanje (šeškanje, tresenje, uporaba predmetov) in psihično nasilje (zaničevanje, grde graje, grožnje, molk – kar vzbuja sram, krivdo). Pri tem namerno trgamo naklonjenost otroku.

Pod nekaznovalno vzgojno metodo pa štejemo preusmerjanje pozornosti (npr. poslati otroka v kot) pojasnjevanje ali učenje (tako, da mu sami pokažemo neka pravila vedenja), mu tudi naklonimo nagrado ali pohvalo. Primerne metode se tudi razlikujejo glede na starost otroka – pri 15-letniku boš na primer v osnovi zelo težko kaj dosegel razen s pogovorom in tako, da se z njim usedeš na drugačen način.

 

Kaj otroci staršem najbolj očitajo?

Gledano iz terapevtskih izkušenj otroci staršem najbolj zamerijo to, da niso bili slišani ali razumljeni oziroma imajo občutek spregledanosti. Pri avtoritarni vzgoji je tipično na primer pri hrani, da otrok nečesa ni maral jesti, pa so ga starši v to silili ‘’ker je zdravo’’, čeprav je povsem normalno, da vsak česa ne mara jesti. Otroku lahko raje predlagamo, da hrano poskusi, in če mu okus ni všeč, ga ne moreš prisiliti, da to poje. Tak otrok bo vedel, kaj mu paše in ne bo ‘’požrl’’ in molčal vsakič, tudi ko mu kaj ne bo prav. Tako se otrok nauči reči nein tega, da ni treba vedno ugajati. Pri popustljivi vzgoji pa je na primer značilno to, da so starši sicer odzivni, niso pa omejevalni. So prizanesljivi, a ne zahtevajo nekega zrelega vedenja. Ko pride do neprimernega vedenja, so otroci sicer pri teh starših čustveno sprejeti, a pri popustljivih starših otroci hitro začutijo, da tam za njih ni varno. Čustveno jim vzbujajo strah, ki ga potem otroci prenašajo na druge.

Pomembno je, da otroku prisluhnemo. Na primer, ko gremo z otrokom k zdravniku, pa se boji injekcije, lahko nanj negativno vpliva, če mu skušamo dopovedati, ‘’naj ne joka, ker je velik fant’’ ali podobno – s tem je prisiljen svoja čustva, svoj strah zatreti. Raje mu pritrdimo, da je ‘’res neprijetno, ampak to moramo dati zdajle skozi in jaz sem ob tebi’’ – otrok ve, da je to res, zato ti verjame, zaupa, se pomiri.  

Vzgoja se zelo prenaša iz generacije v generacijo – vprašajmo se, ‘’kako so kaznovali nas? Katera kazen je bila najhujša? Kako kaznujem danes jaz svoje otroke in tudi druge okrog mene?’’

 

Popolna prepoved risank?

Ko starši otroku popolnoma prepovejo gledanje risank, gre za avtoritarno vzgojo. Nobena skrajnost ni dobra, saj gredo otroci enkrat ven, izven našega okvira doma, v svet. Na primer v vrtcu se otroci pogovarjajo tudi o risankah in če en otrok ne pozna čisto nič risank, je v tem primeru iz družbe izključen. Drug ekstrem so pa recimo otroci, ki so ves čas pred ekranom – imajo permisivno vzgojo, pri kateri jim starši morda veliko dovolijo, a so neomejevalni in neodzivni hkrati. Takšna vzgoja odraža nezanimanje za otrokove želje in čustva. Te otroci so potem pogosto tesnobni, saj starši opustijo svojo starševsko dolžnost, ki je, da otroka obvarujejo in pokažejo, da jim za njih ni vseeno. Otroku je potrebno postaviti določene meje in pravila – ko so nekoliko starejši se že lahko učijo iz svojih napak, ampak če na primer otroku ne rečeš, da si mora umiti zobe, si jih ne bo.

Zato je najboljša odločna vzgoja, ki pomeni, da so starši odzivni, pa tudi omejevalni – imajo ‘’jasno predstavo o vzgoji’’, so tudi sami samozavestni, da so njihove metode podporne in ne kaznovalne. Pri tem pustijo, da otroci sodelujejo, da imajo svojo besedo, da lahko razmilšljajo in se ne sramotijo, ko nekaj povejo.

 

"Naj se otroci sami zmenijo"?

Pri starejših je ta stavek čisto na mestu, pri mlajših pa definitivno ne. Kot smo omenili prej, spada del vzgoje pod socializacijo, saj živimo v družbi, v kateri se ne moremo obnašati kot se nam zljubi, saj vplivamo na druge ljudi. Nekoga udariti ali ugrizniti je primitivna komunikacija, po kateri otrok seže, ker ne zna na drugačen način. Druge komunikacije se mora otrok naučiti in pri tem mu moramo pomagati starši. Zato je treba tudi pri raznih sporih otroku prisluhniti – ‘’Kaj se je zgodilo? Kaj je sprožilo ta udarec?’’. Težko je za otroke, ki so priča nasilju doma, saj potem sami dajejo naprej to, kar vidijo doma.

Nekako pri 3 letih, ko je otrok v dobi raziskovanja, je zelo pomembno, kako se na njegovo raziskovanje odzovemo, saj se mu razvija čustvena zrelost. Glede na odzive, ki jih prejme, se otrok razvija naprej. Fizična zrelost še ne pogojuje tudi čustvene zrelosti in zato ima posledice, če se otroku na primer ob raziskovanju posmehujemo, ga preveč omejujemo ali na nek način zatiramo, ter s tem zaviramo njegov razvoj čustvene zrelosti.

 

Poslušaj tudi na: Apple Podcasts | Spotify | Google Podcasts 

Po vašemu objemu za sladek spanec se malček še kako rad stiska ob svojo ninico pando Lino, ki mu nudi mehkobo, toplino ter spremstvo v sanjah. S svojo ploščato obliko objame vašega malčka z vso površino in je tako prava kraljica crkljanja!